Mirana: Pravljica o Nonu

[admin]

Nekoč je nekje na robu neke vasi, ki je stala na robu neke dežele, živel Nono.

Njegova hiša, ki je bila nekoč mogočna domačija, se je pogrezala vase. Nekatera okenska stekla so popokala, zamenjali so jih rjavi kartoni, iverke in deske. Pri vhodu na dvorišče so se kopičile gore odpadkov, pločevinasti sodi in opuščeni kmetijski stroji, ki že dolgo niso obdelovali polj. Noben pogled ni segel v Nonovo hišo, noben tuj korak ni stopil skozi vhod na borjač.

Nono je hodil ven redko, vedno v polmraku, vedno neslišno. V supergah je zdrsnil po vaški poti in se izgubil med njivami in polji v gozd. Gledal je naravnost predse in če je koga srečal, se je njegov pogled zapičil v tla. Nikoli ni spregovoril, nikogar pozdravil, nikomur odzdravil. Ker se je oblačil v kavbojke in kariraste srajce, je bil videti nekako mlajši, kot je bil v resnici. Dobival je socialno podporo. Kaj je delal v hiši, kako je živel zdaj, ni vedel nihče. Vedeli so samo nekatere stvari od prej.

Nono je živel sam. Prej je živel s starim očetom. Še prej z mamo in starim očetom.

Kaj je delal zunaj hiše so vedeli skoraj vsi, česar pa niso vedeli, so slutili. Ampak nikoli ga ni nihče videl, ko je počel svoje stvari. Tako je po lazih in senožetih jeseni nabiral sadje s pozabljenih dreves, orehe in kostanj je pobiral tam, kjer skoraj nihče več ni hodil, poznal je nekatera zdravilna zelišča in jih menda sušil, vedel je za prehode in poti, po katerih je hodila srnjad, in je srnam nastavljal zanke. Vaščanov to ni preveč motilo. Srne tako niso delale preveč škode, Nono pa je bil sit in jim je s polj pobral najbrž manj, kot bi jim sicer. Ker so čutili, da mu nekaj dolgujejo, so raje pogledali stran. Hudo je bilo samo takrat, kadar je v zanki ostala zadavljena in razpadajoča srna, ki jo je Nono pozabil sneti, ali pa ni pozabil, ampak je bil zaposlen s čim drugim. Ali je Nono pameten in se dela neumnega ali pa je neumen in se dela pametnega, ni vedel nihče.

V šolo je hodil malo, pa še takrat je večkrat obležal na klopi z obrazom v dlaneh. Umikal je pogled, se skrival po kotih, sošolci pa so ga imeli za nevidnega. Tudi Nonova mama je tako ležala na klopi, tudi ona je tako skrivala obraz v dlani.

Enkrat je v lazu, kjer je Nono nastavljal srnam zanke spet zasmrdelo po pozabljeni mrhovini. Samo v zanki ni bilo srne. V zanki je bil Nono. Šli so po najpametnejšega kmeta v vasi, ki je znal z živino in ljudmi in ta je pozneje rekel: » Ja kaj pa sem hotel, snel sem ga, ne. Je pa hudo to videt, več noči sem slabo spal.« Ali je Nono vedel, kje je nastavil zanko in se je zazankal nalašč ali pa je pozabil in se je ujel slučajno, ni vedel nihče.

Ko je bil pogreb, so se spomnili, da Nono sploh ni bil Nono ampak Jožko. Nono so ga klicali, ker je on tako klical svojega tata. Vsi so vedeli, da je Nonov nono v resnici tudi njegov tata.

Tudi jaz sem bila na pogrebu. Poznala sem Nona in njegovo mamo. Gledala sem ju, kako sta, ona petnajst let prej, on petnajst let za njo, ležala na šolski klopi in skrivala obraz v dlani. Jaz vem, da Nono ni bil neumen. Ničesar nisem storila zanju, ne jaz, ne kdo drug. To vemo vsi.

Vsi smo se bali starega. Bil je sposoben vsega.

[admin]

Pravljica o Nonu

Nekoč je nekje na robu neke vasi, ki je stala na robu neke dežele, živel Nono.

Njegova hiša, ki je bila včasih mogočna domačija, se je pogrezala vase. Nekatera okenska stekla so popokala, zamenjali so jih rjavi kartoni, iverke in deske. Pri vhodu na dvorišče so se kopičile gore odpadkov, pločevinasti sodi in opuščeni kmetijski stroji, ki že dolgo niso obdelovali polj. Noben pogled ni segel v Nonovo hišo, noben tuj korak ni stopil skozi vhod na borjač. Živel je sam. Prej je živel s starim očetom, še prej z mamo in starim očetom.

Nono je hodil ven redko, vedno v polmraku, vedno neslišno. V supergah je zdrsnil po vaški poti in se izgubil med njivami in polji v gozd. Gledal je naravnost predse in če je koga srečal, se je njegov pogled zapičil v tla. Nikoli ni spregovoril, nikogar pozdravil, nikomur odzdravil. Ker se je oblačil v kavbojke in kariraste srajce, je bil videti nekako mlajši, kot je bil v resnici. Dobival je socialno podporo. Kaj je delal v hiši, kako je živel zdaj, ni vedel nihče. Vedeli so samo nekatere stvari od prej.

Zadnji pravi gospodar te hiše je bil Nonov stari oče, Jože. Mlad je šel od doma in se vrnil z denarjem, opernimi ploščami v elegantnih platnenih albumih in sodobnimi kmetijskimi stroji.
Eni so rekli, da je bil v nemških rudnikih, drugi, da na italijanskih ladjah, tretji so vedeli povedati, da je bil na ladjah in v rudnikih. V tujini se je začuda nalezel knjižne slovenščine in navade, da je recitiral Gregorčiča in Prešerna. Kljub denarju in recitacijam pa ga nobena vaška punca ni rada gledala v oči. Nazadnje je vzel najbolj šutasto, pa ni bilo videti, da bi ga to kaj jezilo, ker je bolj malo razumela, veliko in dobro rojevala, pa bolj malo govorila.
Ob večerih je Jože poslušal opere, včasih, ko je bila luna prava, so se tenorji in alti slišali dolgo v noč. To je bilo tudi edino, kar se je slišalo iz tiste hiše. Z vsemi je bil prijazen, ampak imel je nekaj takega na obrazu, da se je videlo, da je okoli njega najbolje narediti ovinek. Včasih je pred kakšnim tujim otrokom zrasel iz tal, če se je mali sam vračal domov . »U, kakšna liepa pupa, je rekel, če je bil otrok punčka, »pa koku je zrasla. Ma koga jemaš ti rajši, mamo ali tata. Ma viem jest, neč ne govori, viem jest, da jemaš rajši tata in buom tuji mami to tudi poviedou, takoj ku je videm.« Pri tem so njegove roke opletale in se dotikale kakor žerjavica.« U, kakšen liep fent, »je rekel, če je bil otrok fant, »pa koku je zrastu. Ma koga jemaš ti rajši, mamo ali tata. Ma viem jest, neč ne govori, viem jest, da jemaš rajši mamo in buom tujme tati tudi poviedou, takoj ku ga videm.« Pri tem so njegove roke opletale in se dotikale kakor žerjavica. Otroci so se ga smrtno bali, ampak zdelo se jim je, da tako in tako nimajo povedati nič o teh srečanjih. Zdelo se jim je tudi, da so sami krivi, če so ga srečali. Saj so jim doma naročali, naj se ne potepajo. Če so šla deca skupaj mimo njegove hiše z operami, jih je bilo samo malo manj strah.
Zdelo se je, da je s šutasto zelo prijazen, vedno je sladko govoril z njo in o njej, ampak enkrat je poštar, drugi tako niso hodili v hišo, videl nekaj, od česar mu je zaledenela kri v žilah. Jože je vlekel nosečo ženo po stopnicah navzgor za uhelj, ona pa je sklonjena vlekla otroški voziček. Pri tem ji je milo in nežno prigovarjal:«Vidiš, kako si nemarna, jaz te bom naučil reda, da ne boš pozabljala vozička na dvorišču. Kaj pa, če ga kdo ukrade. Saj vidiš, da imamo vedno kakšnega dojenčka pri hiši in da jih bo še. O še, še, ljuba moja ženkica, moja moja ...«
Šutasta ni govorila, samo curek krvi, ji je mezel po sklonjenem licu. Poštar je srečal njene oči, ko se je ritensko umikal z dvorišča. Povedale so mu, da je bolje, če izgine in priporočil se je vsem svetnikom zlasti še vaškemu, da ga ne bi zadel Jožetov pogled.
Bili so dnevi, ko je šutasta pobegnila na svoj stari dom, ampak nikoli ji ni uspelo odpeljati otrok. » Ah, kaj, naša je šla malo na obisk k svojim, bo že prišla nazaj, saj ne more kar pustiti otrok, »je govoril Jože in se sladko smejal. O, imel je načine, dobro jih je poznal, in tudi šutasta jih je zlahka obvladala, te njegove načine. Kadar se je tako skrila pri svojih, je vedela, da je bolje, če se svojim otrokom niti ne približa. Opere so bile ob takih dneh vsak večer. Stala je za okni in gledala otroke, kako gredo zjutraj v šolo. Premalo in slabo oblečeni, smrkavi, s pogledi obrnjenimi v tla. Najraje bi stekla k njim, jih objela, ampak vedela je, kakšno proceduro zahtevajo Jožetovi načini. Morala ga je prositi, če lahko pride domov. Prositi na njegove načine. » Ko bi ti vedela,« je rekla mami in « ko bi ti vedel,« očetu, pri tem pa je tako gledala, da sta vedela, pa nista znala svetovati in pomagati.
Otroci so rasli, Jože pa je vse manj delal in vse več hodil po bližnjem mestu. Rad je bil lepo oblečen, rad je vadil knjižni jezik in ugotovil je, kako lahko združi zabavo in korist. Na sodniji je bila zemljiška knjiga dostopna vsem. Pozdravil je uradnico, ji kaj lepega odrecitiral in jo uščipnil v lice, nobena mu ni odrekla, uglajenemu, kakor je bil. Sedel je za mizo in listal in gledal in si zapisoval. Po nekaj tednih je vedel, kakšno je okostje vasi. Katere parcele so vpisane in katere niso, na koga so vpisane tiste, ki so bile notri, kdo od lastnikov je v Argentini, kdo v kakšni fojbi, kje sta meje prerasla robida in bršljan. Ko si je vaški skelet vtisnil v spomin in si ga izrisal na papir, se je začel pravdati. Sprva se je pravdal s svojimi mejaši. Potem se je pravdal s tistimi, ki so po prvih pravdah postali njegovi mejaši. Potem so se nemejaši pravdali med seboj. Znal je izgubljati in dobivati. Kakšna krava je crknila in kakšna streha zagorela, da se je ob porazih bolje počutil. Ampak to je bilo lahko tudi slučajno.
Zgodilo pa se je, da so otroci odrasli in se nekako izvili z osovraženega borjača in vasi, eden za drugim. Ko so bili majhni, jih mama ni mogla odpeljati, pa so zdaj oni odpeljali njo. Jože se je spremenil. Z vsakim odhodom ga je bilo pod karirasto, zdaj umazano, srajco več. Na glavi je nosil masten klobuček, bil je rdeč v obraz in pustil si je rasti črne brke. Pravdal se ni več, opustil je knjižno govorico in vsakršno delo, opere pa so bile še. Vsi so mu ušli, le najmlajši ni uspelo, ker je imel svoje načine.

Kaj je Nono delal zunaj hiše so vedeli skoraj vsi, česar pa niso vedeli, so slutili. Ampak nikoli ga ni nihče videl, ko je počel svoje stvari. Tako je po lazih in senožetih jeseni nabiral sadje s pozabljenih dreves, orehe in kostanj je pobiral tam, kjer skoraj nihče več ni hodil, poznal je nekatera zdravilna zelišča in jih menda sušil, vedel je za prehode in poti, po katerih je hodila srnjad in je srnam nastavljal zanke. Vaščanov to ni preveč motilo. Srne tako niso delale preveč škode, Nono pa je bil sit in jim je s polj pobral najbrž manj, kot bi jim sicer. Ker so čutili, da mu nekaj dolgujejo, so raje pogledali stran. Hudo je bilo samo takrat, kadar je v zanki ostala zadavljena in razpadajoča srna, ki jo je Nono pozabil sneti, ali pa ni pozabil, ampak je bil zaposlen s čim drugim. Ali je Nono pameten in se dela neumnega ali pa je neumen in se dela pametnega, ni vedel nihče.

V šolo je hodil malo, pa še takrat je večkrat obležal na klopi z obrazom v dlaneh. Umikal je pogled, se skrival po kotih, sošolci pa so ga imeli za nevidnega. Tudi Nonova mama je tako ležala na klopi, tudi ona je tako skrivala obraz v dlani.

Enkrat je v lazu, kjer je Nono nastavljal srnam zanke, spet zasmrdelo po pozabljeni mrhovini. Samo v zanki ni bilo srne. V zanki je bil Nono. Šli so po najpametnejšega kmeta v vasi, ki je znal z živino in ljudmi in ta je pozneje rekel: » Ja kaj pa sem hotel, snel sem ga, ne. Je pa hudo to videt, več noči sem slabo spal.« Ali je Nono vedel, kje je nastavil zanko in se je zazankal nalašč ali pa je pozabil in se je ujel slučajno, ni vedel nihče.

Ko je bil pogreb, so se spomnili, da Nono sploh ni bil Nono ampak Joško. Nono so ga klicali, ker je on tako klical svojega tata. Vsi so vedeli, da je Nonov nono v resnici tudi njegov tata.

Tudi jaz sem bila na pogrebu. Poznala sem Nona in njegovo mamo. Gledala sem ju, kako sta, ona petnajst let prej, on petnajst let za njo, ležala na šolski klopi in skrivala obraz v dlani. Jaz vem, da Nono ni bil neumen. Ničesar nisem storila zanju, ne jaz, ne kdo drug. To pa vemo vsi.

[vvooodnarka]

Pravljica mi je bila všeč, daljša nekoliko bolj.
Pripoved mi je delovala skrivnostno, s temi delčki ... "O, imel je načine, dobro jih je poznal, in tudi šutasta jih je zlahka obvladala, te njegove načine." mi je vzbujala radovednost kakšni načini so to.

Čestitke za izid pravljice , vvooodnarka!

[vijolica]

Zgodba je objavljena zbirki z naslovom Sobotne zgodbe (Cankarjeva založba, 2009), njena avtorica pa je Mirana Likar Bajželj.