NEKONVENCIONALNO SREČANJE

[Viktor Sanchez]

Ko se je prebudil, ga je močno bolela glava. Od bolečine se je skremžil, nato pa odprl oči. Pošteno ga je zazeblo. V ustih je imel grozen okus. Pobrskal je po žepu svojega jopiča in potegnil na dan zmečkan zavojček cigaret. Prižgal si je in se razgledoval naokoli. Hodnik je bil precej teman, svetloba je prihajala skozi oboke z bližnje ceste, ki je bila močno razsvetljena. Sicer na stropu hodnika so visele luči, a niso gorele. Mimo njega je šel opotekajoče šel fant. Pogledala sta se in fant je šel naprej.
»Tudi ona ima zmešano noč za sabo,« je pomislil Gregor in povlekel iz cigarete. Močno je zazehal. »Kaj pa zdaj? Naj grem domov?« se je vprašal. »Ne, ne, še malce bom poležal tukaj.«
In je res poležaval tam na stopnicah in kadil cigarete, eno za drugo. Bil je blazno žejen. Že je skoraj zaspal, ko je videl, da po hodniku prihaja prijetno bitjece ženskega spola. Sprva ni se zmenil zanjo, zato je zaprl oči z namenom, da bo zaspal, toda to bitjece je pridrobilo do njega in ga vprašalo, če lahko sede poleg njega. Kako lep, plah glas je imela! To ga je zdramilo.
»Seveda, delaj mi družbo,« ji je rekel in si jo ogledoval. Sedla je poleg njega, s sabo pa je tovorila plastenko sadnega soka. Bilo je prijetno dekle, srednje dolgih temnih las in čudovite postave, prave tiste ženske postave. Na spodnji ustnici je imela uhan, takoj spodaj, nad brado pa še kroglico. Tudi na nosu ji je bingljal uhan. Bila je prav lepa in Gregor si jo je z zanimanjem ogledoval. Videla ga je, da jo gleda, zato se je nasmehnila in pričela gledati nekam v prazno.
»Kako ti je ime?« jo je slednjič vprašal. Zazrla se je vanj s svojimi temnorjavimi očmi in odgovorila: »Ülrike.«
»Ülrike,« je ponovil. »Jaz pa sem Gregor.«
»Aja,« je rekla in spet gledala v prazno.
»Je kaj narobe?« jo je vprašal.
Pogledala ga je s svojimi lepimi očmi, ki so bile videti malce žalostne in odkimala. Povedal ji je, da ima malce žalostne oči, ona pa je povesila pogled.
»Oprosti če sem bil indiskreten,« se je opravičil. Takoj je zaslutil, da je to ena lepa kreatura, taka, kot jih išče vedno, ko je pijan. Vstal je in se pretegnil. Malce se je sprehodil okrog nje in se ji nasmihal, ves trepetajoč ob misli, da je res naletel na lepo kreaturo, ki to tudi pokaže, da je.
Na sebi je imela oprijete kavbojke in majico s kratkimi rokavi, na nogah pa je nosila oguljene in nezavezane bulerje. Imela je zelo majhna stopala, kar mu je uspelo razločiti. S tistimi piercingi je samo še poudarila svojo ženskost in že ki je prilika, naj o Gregorju povemo to, da so ga ženske s piercingi vedno močno rajcale. Sedel je poleg nje in vanj je butnila vsa sramežljivost, za katero je točno vedel, da ga bo doletela, ko bo naletel na lepo kreaturo. Ülrike je prižgala cigareto in eno ponudila Gregorju, ta pa je odkimal, češ da jih ima še nekaj.
»Ko mi jih bo zmanjkalo, te bom nažical za eno.«
Usta je imel grozno suha in poželjivo je pogledal na plastenko s sadnim sokom, ki jo je tovorila s seboj.
»Bi lahko dobil požirek, prosim?«
»Tega ti ni treba vprašati,« je rekla in Gregor je željno naredil nekaj požirkov. Sedel je poleg nje in nekaj časa sta tako sedela v popolni tišini, ko ga je vprašala z zaskrbljenim glasom: »Ko sem prišla sem, si spal. Si se počutil slabo?«
»Ne, samo pijan kot mavra sem bil,« je odvrnil.
Nasmehnila se je.
»Jaz se že nekaj mesecev ne alkoholiziram.«
»Aja, to je pa dobro,« je menil Gregor. Malce podrobneje si jo je ogledal. Govorila je z malce trepetajočim glasom, kot da bi se ga bala, ali pa, kar je bilo verjetneje, je v svojem življenju že veliko pretrpela in se je bala novih razočaranj. Sicer je imela pravo žensko postavo in njen obraz je bil prava mojstrovina.
Spet sta bila nekaj minut tiho. Kljub temu, da je Gregor slutil, da je Ülrike lepa kreatura, ni bil zatrdno prepričan v to. Dejstvo, da mu je takoj ponudila sok, še ni pomenilo ničesar. Vendar je bilo nekaj v njenem glasu, kar mu je pravilo, da je ona ena od tistih kreatur, ki trpijo in so se iz slednjega veliko naučile, a se iz tega trpljenja ne morejo izvleči. »Ali pa je vse to moje pisateljsko sranje?« se je vprašal.
»Koliko si star?«
»Enaindvajset let.«
»Enaindvajset?« je ponovila in se zazrla vanj. »Zgledaš kot petnajstletni pobček.«
»Dooh!« je vzklknil Gregor in se nasmejal. Bila je prva oseba, ki jo je srečal v svojem življenju, da mu je dala manj let kot jih je v resnici imel. Vsi so mu dajali kake dve, tri, v najbolj ekstremnih primerih celo sedem več. Toda vedel je, zakaj je mislila tako. Tako je mislila zaradi njenega pristopa do nje. Tudi sam je bil plašen do nje, in to se ponavadi dogaja pri najstnikih, ko pristopijo k dekletu. Nasmehnil se je.
»In kaj počneš v življenju? Delaš, študiraš ali kaj?«
»Delam,« je odvrnil in naredil še en požirek iz njene plastenke. »Kaj pa ti, če smem vprašati, kaj počneš v življenju?«
»Jaz?« se ga je skoraj prestrašila. Opazil je ta njen strah, ji položil roko na ramo in jo pomiril: »Ni ti treba odgovoriti, če nočeš. Saj te ne bom pojedel.«
»Saj te ne bom pojedel,« je sam pri sebi ponovil fant in se namrdnil. »Mona, kaj ne vidiš, da te ima že v popolni oblasti?« Ja, imela ga je v popolni oblasti, s svojimi mojstrsko izklesanim obrazom, z njenimi prečudovitimi temnimi lasmi, s svojimi piercingi, s svojo postavo in predvsem s svojim plašnim glasom, da se je Gregor kar topil ob njenih besedah. Preko ramena ji je bingljala prijetna majhna torbica, vsa popisana in razcefrana, ki pa se je Gregorju zazdela luštna, kot njena lastnica.
»Vem, da ni kavalirsko vprašati damo po njeni starosti, ampak koliko si pa mlada ti?«
Prijetno se je nasmehnila. »Tega pa ne morem povedati.«
»Ok,« je popustil Gregor in si prižgal cigareto, sedeč na stopnicah. Nenadoma ga je popadel močan spanec in spet legel na stopnice.
»Saj te ne moti, če spim?« jo je vprašal in odkimala je. Udobno se je namestnil in zaprl oči, a kljub vsemu je čutil bližino njenega telesa ob sebi. Bil je tako scartkan, da je takoj zaspal in ko se je po desetih minutah prebudil, se je prestrašeno ozrl naokoli, saj nje ni bilo več ob njem. Oddahnil se je, ko jo je videl, kako je, sloneč na bližnjem stebru arkade, kadila cigareto. Nasmehnil se ji je in ona mu je nasmeh povrnila. Imela je fantastično bele zobe. Postavil se je v sedeč položaj in ona je prisedla zraven njega. Hotel jo je prijeti za roko, toda ni si upal.
»Imaš punco?« ga je vprašala. Odkimal je z glavo.
»Zakompliciran tip sem. Pa tudi malce sramežljiv, ko je situacija temu primerna.«
»In kakšna je ta situacija?«
»Ne vem, ko sedim poleg kakega lepega dekleta,« je odvrnil in jo pogledal naravnost v oči. Pri tem se je nasmehnila.
»Jaz sem pa nonstop sramežljiva,« je rekla in si prižgala cigareto. Gregor še ni nikoli ni videl dekleta, ki bi toliko kadilo.
»Aja,« je rekel in se nasmehnil.
Spet sta utihnila. Gregor se je naslonil na vrata in si jo ogledoval od zadaj. Imela je tako lepo pozo sedenja, kako bi rekli, srčkano. In kako je postavila svoje noge – še nikoli ni videl tako elegantnih, četudi popolnoma vsekdanjih gibov. Da bi imel tako dekle, kot je ona, s piercingi, obraz, lasje in kaj bi lahko vsega našteli. Prižgal je cigareto. Oči so mu kar lezle skupaj, njena ženstvenost in njena bližina sta ga neznansko pomirjali in ko je govorila, je čutil prijetne mravljince, ki so mu lezli od tilnika vse dol po hrbtu.
Minila je cela večnost preden ga je vprašala: »Misliš, da bi šlo, če bi hodila skupaj enaindvajsetletnik in ženska, ki jih ima devetindvajset?«
»Mhm, če je mlajši dovolj zrel za njo, mislim, da ne bi smelo biti težav. Vendar tega nisem še nikoli izkusil, zato ti ne vem povedati čisto nič natančnega.«
Spet je med njima dvema zavladal molk. Medtem je zazvonil njen mobitel in se je javila. Gregor je jasno slišal, da je na drugi strani ženski glas. Spraševal se je, če Ülrike ima fanta. Obstajalo je precej možnosti, da je bila prosta, saj dekle, ki ima fanta, se ne bi klatilo po temačnih dunajskih hodnikih ob takih urah. Njegova zapestna ura je namreč kazala dve in pol zjutraj in ob osmih bo moral nastopiti v službo. Pa naj bo, kar bo, šel bom v službo po neprespani in prekrokani noči. Ni ga skrbelo.
Ko se je prebudil, je Ülrike spet slonela na stebru in kadila. Negotovo se je postavil na noge in se ji približal.
»Kaj praviš, če bi šla en krog, da bi uživala v dunajski nočni atmosferi?« jo je vprašal. Nasmehnila se je, vendar se je močno obotavljala, ko je on že krenil. Ko je videl, da mu ne sledi, se je obrnil in ji rekel: »Ne greš?«
Povesila je pogled in tako strmela v tla kako minuto dve. On se je medtem vrnil na stopnice in si prižgal vnovično cigareto. In kaj je tedaj videl! Odkorakala je proti stopnicam, pri tem pa zapazil, da šepa. Zaradi tega ni hotela na sprehod. Ko je končno prikrevsala do njega, se je nasmehnila in sedla.
»Te boli noga?« jo je vprašal in ona je pokimala.
»Bi mi zavezal to zapestnico?« ga je prosila in predenj pomolila svojo levo roko. »Meni nikakor ne uspe.«
To je bila ena tistih tipičnih zapestnic iz trakcev in usnja, ki jo nosijo frikiči in Flower Power-ji. Toda imela je tako lepo zapestje, da se ni mogel upreti. Nežno ji je pritrdil zapestnico in ni se mogel nagledati njene bele kože.
»Hvala,« je rekla in naredila požirek iz svoje steklenice.
»Kako lepo kožo imaš,« ji je rekel. Spet se mu je nasmehnila. Zdela se mu je tako občutljiva, kot porcelanasta punčka, ki če pregrobo ravnaš z njo, se razbije. Najraje bi jo bil stisnil k sebi in jo pocartal. A si ni upal, četudi je nekako čutil, da bi mu dovolila. Glasno je zazehal. Glava ga je še vedno bolela. Mirno si jo je ogledoval, kako diha, kako kadi...
»Kaj ti pomeni noč?« jo je na lepem vprašal.
»Noč?« je ponovila. »V kakšnem smislu?«
»Ne vem, v kakšnem smislu. Ti mi enostavno povej, kaj čutiš, ko se takole sredi noči sprehajaš po dunajskih ulicah.«
Globoko je zavzdihnila.
»Na varnem se počutim. Kjer me nihče ne vidi. Rada bi bila neopažena.«
»Zakaj?«
»Zakaj. Hm. Lepo vprašanje. Toliko hudobnih ljudi je na tem svetu.« Naredila je požirek iz svoje plastenke, prižgala cigareto in nadaljevala: »Veš, če si dosti med hudobnimi ljudmi, postaneš tudi sam hudoben. Jaz pa hočem vnaprej deliti dobroto med ljudmi.«
»Ja, to pa je res lepa kreatura,« je zasanjano pomislil Gregor in jo pogledal. Morda pa je bila pod kako drogo, da je tako govorila.
»Nikar se ne boj, razumem te,« je rekla z nekoliko tresočim glasom. »Mar ne bi bilo lepo, ko se ne bi vsi imeli radi, da bi se vsi ljubili?«
»Do tega sem precej skeptičen. Ne zato, ker ne verjamem v dobroto ali ljubezen, pač pa iz čisto drugačnih razlogov. Recimo, realističnih razlogov, evo...«
»Žejna sem,« je rekla. Sodeč po tonu njenega glasu, ni imel občutka, da je hotela prekiniti pogovor.
»Jaz tudi,« je nekam trapasto odvrnil. Sam ni vedel, kako naj reagira in kako naj se s tole žensko obnaša. »Še dobro, da dam veliko na sposobnost razuma sinteze empiričnih podatkov, zdaj pa sem tule kot kreten,« je pomislil sam pri sebi.
Obmolknila je. Njene oči so tavale po edinem kančku hodnika, ki so ga dostojno razsvetljevale luči na trgu. Postala je zamišljena. Kolena je privila k sebi in jih objela in v takem položaju se mu je zazdela še bolj ženstvena. Po nekaj minutah tišina se je obrnila njemu in pred njegovim obrazom pomahala s prazno plastenko. »Vse si popil. Sicer je tukaj blizu fontana.«
»Vse si popil. Sicer je tukaj blizu fontana.«
»Aja? Kje? Oprosti, jaz nisem s tukaj.«
»Pa pojdiva, samo bolj počasi, ok?«
»Velja.«
Počasi sta prehodila kakih petsto metrov in – za Gregorja čudovit razgled – naletela sta na fontano.
»Ti boš pila?« jo je vprašal. Pokimala je. »Torej izvoli.«
»Mm, si tudi kavalir,« se je nasmehnila in se nagnila nad izvirčkom. Pila je počasi, v majhnih požirkih, kot ptiček, lepa nočna ptica, ki osrečuje pijance in ciklotimične ljudi kot je on, ki ponoči tavajo po Dunaju. Nehala je piti in mu odstopila mesto. Pil je nepretrgoma kake pol minute, resnično žejen je bil. Ko sta se vračala na hodnik, jo je prijel za roko in ona mu je to dovolila. Kakšna navadna punca tega že ne bi pustila, da jo prime za roko pijani tip, ki ga je pravkar spoznala. Medtem ko sta hodila, ji je nežno masiral dlan in bil je v sedmih nebesih. Čisto ga je prevzela, imel je občutek, kot da se je zaljubil vanjo. Konec koncev je bila lepa kreatura, ki jo je toliko časa iskal. Vrnila sta se na njuno mesto in sedla na stopnice. Še vedno jo je držal za roko, vendar jo je naposled izpustil, da ne bi mislila, da je kak perverznež. Pogledala ga je in se mu nasmehnila.
»Kako lepe oči imaš,« je rekla.
»Ti tudi.«
Oba sta se nasmehnila. Opazil je, da jo je zeblo, zato ji je dal svoj jopič, v katerega se je hvaležno ogrnila.
»Hvala,« je rekla z otožnim glasom in se obrnila vstran. Naslonil se je na vrata in prižgal cigareto, pri tem pa glasno zazehal. Ni mogel preprečiti tega.
»Se dolgočasiš z mano?«
»Ne,« je odločno odgovoril. »Samo zaspan sem in pijan. Oprosti.«
»Ni problema.«
Po nekaj minutnem molku in pokajeni cigareti jo je vprašal: »Kaj te je privedlo sem ob taki uri?«
»Čepela sem sama doma in sem si rekla – če boš čepela tukaj, ne boš naletela na nobenega luštkanega fanta – in evo me tukaj.«
Gregor se je nasmehnil in spet je nastal molk.
»Je tako zasanjana, ali tako sramežljiva, da je tako redkobesedna?« se je vprašal Gregor in jo opazoval. Vsekakor je posebna punca. Spet jo je za roko. To storil avtomatsko, vedel je, da mu bo dovolila, saj ga je verjetno začutila, da išče lepe kreature kot je ona. Ni bilo potrebno nobenega dvorjenja, nobenega globljega poznanstva, da jo je lahko prijel za rokico. »In kako lepo rokico,« je pijano pomislil Gregor in jo spet prijel in spet se mu je pustila. Tokrat ji je masiral dlan z obema rokama in videti je bilo, da ji je prijalo. Sedel je bliže k njej, da je lahko bolje obdeloval tisto prečudovito roko, s prečudovitimi prsti, dlanjo in lepo negovanimi nohti.
»Ustvarjaš kaj?« ga je vprašala. On je pokimal.
»Romane pišem.«
Zaprla je oči v globokem premišljevanju. Naposled je rekla: »Torej si pisatelj.«
»Ja, približno. Ampak ne tak kot v filmih,« je odvrnil.
»Jaz pišem poezije,« je rekla.
»Kakšne pa?«
»Žalostne.«
»Žalostne?«
»Ja, žalostne,« je odvrnila in se zazrla vanj s svojimi žalostnimi očmi. Ali pa zadrogiranimi?
»Upam samo, da ne govorijo o smrti,« je pripomnil. Če mu je šlo kaj resnično na živce, je bila mladina, ki je idealizirala smrt.
»Ne ne, ne govorijo o smrti,« je rekla.
Vedno tesneje se je ovijala v Gregorjev jopič.
»Te zebe?« jo je vprašal z mehkim glasom. »Hinavec!« je mislil sam pri sebi. Kakšen glas pa naj bi drugače uporabljal s to lepo kreaturo?
»Ja,« je potožila.
»Stisni se k meni,« ji je rekel in res ga je ubogala. Sedla je predenj, on jo je objel z nogami in rokami. Nekaj časa sta bila tiho, potem pa je jo vprašal: »Kaj se ti je tako groznega zgodilo, da se oklepaš pijanega neznanca, ki si ga spoznala sredi noči.«
»Ti nisi neznanec zame,« je rekla s svojim milim glasom.
»A, ne, in kaj sem?«
»Prijazen fant, za katerega vem, da mi ne bo storil nič žalega.«
Gregor se je čisto raznežil. Bil je vesel, da je tako mislila o njemu. In natančno je vedela, da ji ne bo storil ničesar žalega, to pa zato, ker jo je pogruntal. Pogruntal je lepo kreaturo in ona je pogruntala lepo kreaturo, ki je v njem. Sem res lepa kreatura tudi jaz? Ob tej misli mu je šlo malce na smeh. Na to možnost ni nikoli pomislil.
»Kaj bi dal, da bi to dekle bila moja punca,« je pomislil in jo močneje stisnil k sebi, tudi ona se je še bolj privila k njemu. Medtem ko jo je objemal in ona se je privijala k njemu, se je neznansko sprostil in tako sta zaspala, na temačnem hodniku nekje na Dunaju, v hladni mestni noči. Še predvsem vonj njenih las ga je posebno sproščal in bilo je kot, da bi spal na mehkem oblačku. Ob sebi je imel žensko, pravo žensko, občutljivo kreaturo, ki so jo bogve kolikokrat prizadeli in ki išče uteho pri popolnem neznancu, ki ga je srečala sredi dunajske noči. Ko se je prebudil, nje ni bilo več v njegovem objemu – slonela je na stebru in kadila cigareto. Mehkobno se je pretegnil in jo pogledal.
»Kaj koga čakaš?« jo je vprašal.
»Ja, mojo prijateljico,« je odvrnila. Gregor je pogledal na svojo zapestno uro. Kazala je tri in pol zjutraj. Prijateljico? Tukaj je že od enih. To si je zagotovo izmislila. Mogoče zato, da bi bila čimveč z menoj, in to ga je polaskalo.
Ni je gledal, ni si upal. Tako lepa je bila, tako mila.
»Gregor, zakaj si tako pezde?« se je vprašal. »Hlače ti bo razneslo.«
»Imaš punco?« ga je naenkrat spet vprašala. Pogledal jo je in odkimal. Nasmehnila se je in spet povesila pogled. Nebo nad hišami in bloki je bilo temno in zaradi uličnih svetilk ni bilo mogoče videti zvezd. Ni vedel, kaj bi ji rekel, da bi stekel pogovor. Samo sedel je na stopnicah in kadil, ona pa je slonela na stebru. Škoda, da ni mogla na sprehod, tako rad bi se sprehajal z njo po nočnem Dunaju, z roko v roki. Najraje bi se brcnil.
Lenobno se je pretegnila, da so prišle do izraza njene lepe prsi. Bile so kot dve sočni hruškici, dva sadeža, katera, tako je vsaj pomislil Gregor, zna uporabljati pri osvajanju moških. Z zanimanjem si je ogledoval tole bitjece, ki je slonelo tam na stebru in kadilo cigarete. Glasno je vzdihnil.
»Žejna sem,« je rekla. »Greva popiti še malo vode?«
»Zakaj pa ne,« je odvrnil in počasi sta se odpravila k fontani. Tokrat se nista držala za roke. Spraševal se je, kaj še počne tukaj, lahko bi šel domov in ujel še tistih nekaj ur spanja, preden gre v službo. Toda ni je hotel pustiti same.
»Hočeš, da ti še delam družbo?« jo je vprašal. Obrnila se je in ga pogledala. »Ja, prosim,« je rekla s svojim prijetnim glasom.
»Ok,« je rekel in sta se napila vode. Ko sta se vračala na stopnice, jo je spet prijel za roke: občutil je, da je posebna punca in da drugače dojema svet in to ga laskalo. Imela je zelo mehke roke, in seveda lepe.
Puhal je dim predse in ga opazoval, kako se je ta zvijal v svetlobi uličnih svetilk. Slednjič sta prišla do stopnic in sedla nanje.
»Kje stanuješ?« jo je vprašal.
»Kakih tristo metrov stran od tod,« je odvrnila.
»Uau, pa imaš blizu. V, v tistem baru, ga vidiš tam?« jo je vprašal in pokazal s prstom. »Tam se zbira mladina.«
»Ja, saj tudi jaz zahajam tja,« je rekla.
»Torej je upanje, da te bom še srečal?« jo je vprašal s pogledom, polnim zaupanja. Prijel jo je za roko. »Resnično, rad bi te spet srečal.«
»Jaz tudi.«
Nasmehnila sta se. Mogoče je bil pravi čas za nedolžen poljub, a ne, oba sta bila preveč sramežljiva, da bi si upala. In tako sta se le nasmehnila in si prižgala cigareto.
»Kako imenitno bi bilo,« je pomislil Gregor, medtem ko si jo je naskrivaj ogledoval. »Imeti tako punco.«
»Mogoče je malce čuden,« je pomislila ona, ki je kadila in gledala navzgor po hodniku.
Ampak vendar, nekaj ga je sililo, da ostane poleg nje, dokler se da.
»Imaš brate, sestre?« jo je naenkrat vprašal, da se je zdrznila. Odkimala je z glavo. »Ne.«
»Niti jaz,« je ovrnil in si prižgal cigareto. Tako sta molčala in kadila. Naposled jo je Gregor vprašal: »Zgledaš žalostna, predvsem tvoje oči. Kaj je, ki te tare?«
Skomignila je z rameni.
»Vse, kar si lahko predstavljaš in ne,« je odvrnila in pe vedno slonela na svojem priljubljenem stebru.
»No, ja, vsak ima svoje težave.«
»Ja, ampak mislim, da marsikdo nima mojih težav.«
Nekajkrat se je pretegnila, nato pa iz luštkane, a razcefrane torbice potegnila na dan steklenično parfuma, se nadišavila in spet sedla poleg Gregorja, ki ni vedel, kaj naj si misli. Me osvaja? Osvaja popolnega neznanca in poleg vsega še pijanega tipa, ki ga je pobrala na nekem anonimnem hodniku tlakovanem z rdečimi ploščicami?
»Si v redu?« jo je vprašal, saj se mu je zazdela utrujena, v sebi pa je vedel, da jo sprašuje zato, ker se mu nekako ni zdelo obočajno njeno početje.
»Prosim te, delaj mi še malo družbe,« je milo prosila in on jo je prijel za rokico in rekel: »V redu.«
Zdela se je potolažena.
»Ustrašila sem se, da si se me naveličal.«
Le kako bi se lahko naveličal lepe kreature? Spodbudno se ji je nasmehnil. Piva ni naročeval več, prišel je čas za streznitev, saj je moral ob sedmih in pol nastopiti v službi. Kar tako bi jo držal naprej za njeno lepo, negovano rokico in jo božal. Ko je nehal, je vstala, se oddaljila nekaj korakov in spet srtmela navzgor po hodniku. Stopil je do nje in jo vprašal: »Kaj pa ti je?«
»V redu sem,« je odvrnila in se obrnila k njemu.
»Tako rad bi te poljubil,« ji je rekel.
»Kaj pa potemtakem čakaš?« in še preden je lahko kaj pomisli ali storil, ga je ona poljubila. Kakšna slast je bilo čutiti njen mokri jezik v svojih ustih in s kančkom jezika občutiti piercing, ki ga je imela na jeziku. Prijel jo je za boke in nadaljevala sta z opravilom. Oči je imel zaprte in se prepustil čutom. Njegove čutnice v ustih in na jeziku so delovale stoprocentno. In medtem, ko ga je njen jezik drgnil ob njegovega, je začutil prijetne mravljince, ki so potovali od čela vse dol po lobanji do tilnika. Bilo je kot da bi vse pregrade, ki jih postavlja družba ob prvem snidenju med moškim in žensko, propadle, da bi se razbile, se razletele na tisoč kosov. Upal je, da bo ta trenutek trajal večno, a ni bilo tako. Nekaj časa sta se še ljubimkala, potem pa se je lotil še prijetnejšega dela. Pričel ji je sesati uhan, ki ga je imela pod spodnjo šobo. Ona je stistala skupaj ustnice in uživala v dejstvu, da je nekaj tako osebnega, kot piercing pod ustnico, v ustih moškega. Zaprla je oči in spustila glas godovanja. Še močneje jo je privil k sebi. Čutiti tako lepo telo tako tesno ob sebi ga je navdajalo s posebnego blaženostjo! Koliko časa je minilo, odkar je bil deležen takega poljuba, še nikoli pa v takih okoliščinah, v tako tesnem stiku s kako žensko, katera, po povrhu vsega, je bila še lepa kreatura, ki jo je toliko iskal – kot pisatelj sicer. Slednjič sta končala in se spogledala. Ona se je nasmehnila. Popravila si je lase.
»Kako si lepa,« ji je rekel. Spet se je nasmehnila in se privila k njemu, tako, da je svojo glavo privila k njegovim prsem. Slednjič se je izvila iz njegovega prijema in mu pokazala hrbet, a on se ni pustil. Objel jo je od zadaj in jo poljubil na ličke, ki je bilo lahno zardelo.
Kar se je zgodilo potem, se je Gregorju zazdelo zelo čudno. Prižgala si je cigareto in se naslonila na steber. On ni mogel kaj, da ni sedel na stopnice, tako da mu je stala nasproti. Tudi on je prižgal cigareto.
»Kaj je?« jo je vprašal skoraj malce zlovoljno.
Nepremično je slonela na stebru, držala prižgano cigareto v rokah in ga opazovala, tako kot je on opazoval njo. Toda zdelo se je, da njen pogled ima premoč nad njegovim, vendar ni odmaknil oči.
Za trenutek je bila občutljiva in popolnoma mu predana, sedaj pa je to skušala popraviti s svojo držo, obnašanjem in besedami. Kot da bi se sramovala in narahlo je zardela, pri tem pa se je ljubeznivo smejčkala. Ni strpel več te situacije. Vstal je, odvrgel cigaretni ogorek, in naj bo stokrat lepa kreatura, čutil je, da mora oditi.
»V službo moram,« je rekel. Napotil se je proti trgu, toda na hrbtu je čutil njen užaloščen pogled, zato se je obrnil. Bila je videti kisle volje. Počutila se je prevarano. Dala mu je poljub, on pa zdaj meni nič tebi nič odide. To je Gregor začutil, zato se je obrnil k njej.
»Mislim, da je situacija postala taka, da moram oditi. Oprosti.«
Prijel jo je za roko.
»Upam, da te bom še videl.«
»Tudi jaz,« je rekla s tresočim glasom. Še enkrat jo je poljubil na lice, se z ustnicami dotaknil njenega piercinga in odšel.