Andrej Blatnik: Spremeni me

[vijolica]

Drage in dragi,

če hočete izvedeti, kaj o knjigi Spremeni me, ki je tako navdušila ene in tako razburila druge, mislijo avtor in dve bralki, se nam lahko pridružite v soboto opoldan na kavi, čaju, torticah in klepetu. Spodaj je uradna napoved in povezava na spletno stran dogodka.

"Tradiconalno srečanje BEREMO Z MANCO bo v soboto, 8. novembra ob 12. uri, v kavarni Maximarket posvečeno pogovoru o zadnjem romanu Andreja Blatnika Spremeni me. O tej zanimivi knjigi sprememb v zunanjem in notranjih svetovih bo poleg avtorja spregovorila voditeljica TV oddaje Knjiga mene briga Tina Košir. Tortice, kavo in čaj gosti Mercator, vstop prost."

http://www.mercator.si/klubmaxi/dogodki ... k?aid=3413

Če se bomo videli, bomo veseli. Če pa kdaj drugič, pa tudi. Ne živimo samo zaradi knjig, vendar zaradi knjig živimo bolj živo, bi rekel kdo, ki bi hotel narediti vtis z besedami.

Vse dobro, Andrej

www.spremeni.me

[Igor Coronini]

Andrejeva knjiga Spremeni me je navdušila predvsem z psihološko izvrstno prfiliranima likoma Boruta in Monike in stranskimi liki kot so Vladimir, Maya in klošar na ulici pred njunim blokom.
Všeč mi je tudi zasnova, ki roman zaokroži s sporočilom na začetku in koncu in stavki iz tega pisma:-Navsezadnje se zgodi vse. - Rad se spominjam reči skozi lastne oči, sem ti rekel. - Tako se hočem spominjati sveta, sem ti rekel, kot da me ni bilo zraven.
Ta zadnji stavek pove veliko o glavnem junaku Borutu. Človeku, ki je videl svet in se zdi, da se ne more znebiti občutka krivde. Krivde zato, da je svet tak kot je oziroma kot bo morda v bližnji prihodnosti. Namesto svetu se je Borut zapisal domu. In nazadnje ugotovil, da ga ta notranja razdvojenost (ki je posledica spoznanja resnice o svetu in neusmiljenem kolesju, ki ga poganja- potem,ko je enkrat prepoznana, je Rubikon prestopljen za vedno, poti nazaj ni več, resnica slepi podobno zunaj Platonove votline) duši. Tako duši, da mora oditi in spet, še enkrat poiskati sebe. Kjer koli in na kakršen koli način že, znebiti se mora okov službe, otrok in družine in najti sebe. Kakšen bo konec te notranje pustolovščine ne ve, niti noče vedeti, časovno in v smislu želenega cilja je stvar povsem odprta. Glavni junak to naredi intuitivno, to preprosto mora narediti.In čas je, da to naredi. Jalovost posla oglaševalskega čarodeja, s katerim glavni junak reveže ustvarja in jim v begunskem centru nato pomaga, lepo opisuje paradoksalnost sodobne pre-povezane globalne družbe in -samo pogojno rečeno - vloge etičnega posameznika v njej. Etično ravnanje je v potrošniškem kolesju v resnici nemogoče, v kolesju, ki je neetično, si in preživiš ali pa te ni in propadeš. Slej kot prej se posameznik zaplete v svoje lastne lovke in kot Sizifu se mu skala zvali nazaj s hriba. Jalovo početje, obsojeno na večni krog in večno ponavljanje brez konca. Tako se vsaj zdi. Pa je res tako? Ali ni morda tudi to le iluzija in obstajajo še drugi načini bivanja, kateree moč doseči le s korenito notranjo spremembo. Borut globoko v sebi nekje ve, da je to možno, videl je druge svetove, ve, da je zunanja eksistenca le iluzija, prevara, indijska Maya.
A družba v kateri živi in izgublja stik z samim sabo in Moniko je družba, kjer radikalni upor ni več mogoč. Možna je samo še "tiha revolucija",revolucija posameznika, klošarja pre blokom. Taki tihi revolucionarji so individualci "par exellance", vsak zase se upre z molkom in nekakšnim notranjim begom. Ker zunanja migracija prav tako ni več mogoča, ni več kam zbežati, v se zgodbe tega sveta so postale ena sama zgodba, Sinteza. Kamorkoli greš, ne moreš več pred ničemer pobegniti, edini pristan pobega je molk. Molk, ne tišina.
Prepleten pa ni samo svet, ves način življenja posameznika in družine kot celice je podoben neki skriti matrici, Sintezi, za katero se zdi, kot bi jo nadziral nek nevidni Big brother, nek Generani.
Ni dovolj, da se glavni junak tiho ves čas upira zgolj potrošništvu in hkrati živi- in to ne slabo - prav od njega. Spremeniti mora več. Spremeniti mora sebe. Najprej sebe, to je edini način, da iz peklenskega kolesja vsaj poskuša rešiti tudi družino. Podvig je tvegan, nobenega zagotovila ni, da mu bo preobrazba uspela, kaj šele, da bo z lastnim zgledom uspel preobraziti Moniko ali celo otroke. Glede slednjih konec ostaja odprt, zanje ni gotovo, kaksni ljudje bodo postali v svetu, ki je taksen kot je in v katerem bodo se naprej odrascali. Reči mora dokončni ne domu, družini in Moniki, ki res ne razume, kaj se mora spremeniti, da bi vse lahko ostalo isto. Ne razume, dokler ne gre skozi ogenj spremembe tudi sama.
Ogenj te spremembe in izstopa iz vrtečega se kolesja ju nazadnje vendarle odreši spon.
Človek odide, zato da bi našel sebe in se vrnil. Junak mora oditi, da se lahko vrne in ostane isti na nov, drugačen način.

[AndrejB]

Igor, hvala, zelo natančno branje, mi veliko pomeni, ker sem od knjižnih profesionalcev doživel dve čisto šlampasti . Ko se bova kdaj spoznala, dolgujem pijačo!

[Igor Coronini]

Verjamem, da bo pogled na eksistencialni položaj posameznika in njegovo osnovno celico podoben:%. Osebno bi tezko govoril o izkusnjah, ki so podobne junakovim, vsekakor pa se brez težav lahko identificiram z njegovim pogledom na svet in "povsem noremalnim kaosom ljubezni"-sam bi dodal še vsakdana - ki ga vsiljuje način življenja na Zahodu.
Ampak..tudi sam sem videl kar lep del Vzhoda oziroma preživel tam skupaj skoraj dve leti..kar sporoča ta roman je vse zelo res. Z izjemo morda tega, da je do preloma paradigme, ki je vladala zadnjih petnajst let prišlo prav zdaj s kulminacijo globalnih problemov(potrošništvo kot konec NEKE zgodovine, podnebne spremembe, pomanjkanje hrane in vode, planet, ki ne vzrži take prenaseljenosti). Tvoj roman je izšel prav nekaj mesecev pred tem...hehe, nemo propheta in patria ali le stari dobri tao?
Zdaj bom dodal samo osebni pogled: jaz sem nek začetek konca TEGA dela zgodovine prvič zaslutil v Sarajevu, pred 12 leti, ko se je končala tista strašna vojna tam..tam je postalo jasno, da ta novi krasni svet in red morda vendarle ni tako zelo krasen, predvsem pa je postal svetovni simbol hipokrizije v najglobljem in najbolj sprevrženem smislu...zdaj je to z vsemi temi krizami in napovedmi očitno.
Ta prepad med Vzhodom in Zahodom je po mojem mnenju vsekakor nekaj, kar je fascinantno..še posebej s perspektive nekoga, kot je Borut, ki pozna oba...ob tem mi pride na misel Mladena Dolarja iz predgovora k eni zadnjih izdaj Freudovega Nelagodja v kulturi, kjer izrazi zanimivo misel, da je Balkan evropsko nezavedno in neskromno dodajam le navidez srhljivo misel:lakmusov papir Zahoda.

[vijolica]

Živjo Igor,

si prebral odlomek tele tvoje kritike včeraj v Delu?

lp

[vijolica]

no, še tole pripnem: http://www.delo.si/clanek/81576

[Igor Coronini]

[anastazija]

Živjo Igor (mimogrede, a si v resnici tudi tako fejst kot na slikci?

Tvoj opis te knjige je tako čudovit, jasen in razumljiv, da bi ga moral še celo avtor prebrati prej, preden je napisal knjigo. Tako pa se je iz svetlega začetka prekucnil nekam k Platonu. Ne bom omenjala Freuda, Junga in vseh ostalih, ker se ve, kaj to pomeni. Glede na to, da sem precej močna bralka, pa je moje duhovno oko opazilo, da tvoj stil pisanja preliva tudi v druge avtorje. Posebno enega Vajine možganske krivulje so v neverjetni duhovni harmoniji. No, skratka, prav luštkana sta

Da ne bojo tukaj same take resne ...

[admin]

Če je kdo preskočil vabilo na pogovor z avtorjem ...

viewtopic.php?f=2&t=1000